CVETLIČARNA S TRADICIJO – ŽE 40 LET
Ustanovitelj Janez pripoveduje.
– Začetki mladega umetnika. –
Mestne cvetličarne Ljubljana (sedanja Gardenija) so mi, mlademu cvetličarju in vrtnarju, ponudile zaposlitev v svoji cvetličarni, v samem centru naše prestolnice. Tako sem po zaključku šolanja, leta 1974 v Medlogu pri Celju, dobil prve izkušnje, ki so jih narekovali ljubljanski petičneži. Dogodivščine v šolskem internatu, vaje pod budnim očesom mentorjev in ne nazadnje tudi spremljanje sošolk, ko so “lovile” Ota Pestnerja, je zamenjalo resno delo.
Meni, vedno svojeglavemu umetniku, pa to ni bilo dovolj. Želel sem slediti želji, imeti svojo cvetličarno.
Oktobra 1980 mi je gospa Mara Krajnc oddala v najem prostor na Voljčevi 19 na Vrhniki (na Hribu pri Bučari). Za 2000 dinarjev mesečno. A “mojih prvih 30 kvadratov” je bilo popolnoma neprimernih za kakršno koli dejavnost. Sam sem poskrbel (fizično in finančno) za napeljavo vode, odtoke in ogrevanje. Starši so mi takrat odstopili gašperček, ki je vsa leta ogreval mojo tako gorečo željo. Bil sem srečen, čeprav brez telefona. Neštetokrat sem si v bližnji trgovini izposodil njihovega, da sem lahko dobavitelju cvetja sporočil, po katero cvetje bom prišel.
Z gospo Maro sva se odlično razumela, a na Hribu sem bil preveč oddaljen od centra dogajanja na Vrhniki. Zato sem se leta 1986 preselil v središče Vrhnike.
– Selitev v Center Vrhnike. –
Prazničnega decembra 1986 se z Občino Vrhnika dogovorim za najem lokala na Tržaški 4 (pri Habič). Izbire ni bilo veliko in moral sem se sprijaznit s popolnoma zanemarjenim prostorom. Spet sem moral seči globoko v žep in poskrbeti za električno napeljavo, vodo, kanalizacijo, sanitarije in ogrevanje. Če mi ne bi uspelo s cvetličarno, sem si pridobil kar nekaj popolnoma drugačnih obrtniških izkušenj.
Z ženo nama ni bilo lahko, a moja trma in vedno pozitivna, vedra naravnanost, ter ženino skrbno ravnanje s financami, so nama prinesle novo cvetličarno. Tako iz filmov, z rožami na pločniku in s telefonom.
Nekaj let po osamosvojitvi, leta 1993, Občina Vrhnika z denacionalizacijskim postopkom vrne prostore Janezu Habiču. Tako so se razblinile želje, da bi nekoč bili ti prostori čisto moja last. Novi lastniki so želeli, da lokal zapustim, saj so ga želeli imeti zase.
– Čez cesto. –
Spomladi leta 1996 svojo cvetličarno preselim čez Tržaško, na Tržaško 3, v Komotarjevo hišo. V najem sem spet vzel prazne in neurejene prostore v lasti Občine Vrhnika. Kot sem bil že navajen, sem se spet lotil obnove. S svojimi financami in rokami. Ponovno v želji, da prostore nekoč odkupim.
A tudi tokrat Občina Vrhnika vrne prostore nekdanjemu lastniku. Z Jorgom Radkom Komotarjem podpišem novo najemno pogodbo. In še vedno sem tukaj.
Kljub temu, da mi v vseh 36 letih ni uspelo kupiti svojih prostorov, z ženo vztrajava na samostojni poti. Neprijetne spomine pozabljava, prijetne in lepe piševa v večne spomine. Če mi ne bi uspelo na umetniški poti, posuti s cvetjem, bi mi najbrž lahko pri obnovi prostorov, he he.
– Vedno sva vztrajala in splačalo se je in se bo. –
Z ženo se ne dava, če sva vzdržala toliko let, toliko preprek, bova tudi sodobne čase. Ti pa niso prijazni do malih obrtnikov, sploh pa ne do dejavnosti, ki so namenjene predvsem lepšanju vsakdanjega življenja.
Redki ljudje se še ustavijo v cvetličarni, da bi sebi ali bližnjemu polepšali dan s cvetjem. Vse to dobijo v velikih trgovskih centrih, kar ob blagajni, če ni drugače, na poštah, pogrebnih podjetjih… Redki še cenijo strokovno roko in skrbno izbrano cvetje.
Cvetličarne, sinonim za kakovostno cvetje, dovršene, strokovne in umetniške storitve pa samevajo v obupu za pokončni izdih.
– Cvetoče zanimivosti, ki se danes zdijo neverjetne. –
Ne, moja žena ni Jana, je Irena in spoznal sem jo v svoji prvi cvetličarni na Hribu. Z imenom Jana sem samo želel stopiti v korak s časom in privabit ženske v svojo cvetličarno kot jih je privabljala revija Jana.
Ker sem na začetku svoje samostojne poti vse svoje imetje vložil v cvetličarno, kar nekaj let nisem imel svojega avtomobila. Počakal sem avtobus, šel v Ljubljano po cvetje in skupaj s cvetjem spet čakal avtobus za Vrhniko. Takrat dobavitelji cvetja še niso poznali dostave.
Velikokrat sem se z dobaviteljem cvetja dogovoril, da so naročeno cvetje zapakirali v škatle, oddali vozniku avtobusa, ki ga je potem pripeljal do centra Vrhnike. Počakal sem avtobus, prevzel cvetje, dal vozniku kak dinar in se s škatlami peš odpravil čez celo Vrhniko na Hrib. Včasih so vozniki avtobusa ustavili pri stari ubožnici na Vrhniki in mi prihranili kar nekaj poti. Usluge, ki jih ne bom nikoli pozabil in za katere sem izredno hvaležen.
Tako kot jaz, tudi veliko ljudi ni imelo avtomobila. Tudi po večje žalne aranžmaje, vence so hodili peš in s kolesom. Potrebno se je bilo znajti in na venec sem privezal tudi naramnice, da si ga je stranka kar oprtala na ramena kot nahrbtnik in se odpeljala s kolesom ali celo z motorjem. Manjšega pa so ljudje običajno kar na krmilo kolesa zataknili.
Kasneje sem si že lahko kupil svoj prvi avto, a bil je nezanesljiv. Že takrat sem nudil dostavo aranžmajev in ker se že od nekdaj trudim držati besedo, sem nemalokrat, kljub avtu na dvorišču, dostavil vence kar peš.
Cvetje je v sedemdesetih, osemdesetih letih prihajalo iz vrtnarij v Čatežu in pa seveda iz Splita, ki je prispelo z vlakom v Ljubljano. Cvetja je bilo malo, tako sem moral že pred šesto zjutraj stati v vrsti pred skladiščem. Takrat si nisem mislil, da bo cvetje kdaj v neomejenih količinah prihajalo iz Holandije. In da mi ga bodo celo dostavili v cvetličarno.